Pripoved kolegice Lane
Prevzame me ponos, ko mi izročijo ključe našega čisto novega, še po svežem dišečega stanovanja in zaželijo: “Srečno!”.
V dnevno sobo pokukajo sončni žarki. Sprehodim se do okna, ga odprem in zamižim. Vdihnem. Mmmm, kako svež zrak... Zunaj tišina. Neverjetno. Odprem oči. Zeleno... Le korak od narave... Na bližnjem igrišču vidim moža, ki z najino dečvo že opravlja prvi "strokovni" ogled okolice. Pogledata gor in pomahata. Pomaham nazaj... Oblijejo me solze. In mir. In sreča... Si dovolim, ker ni nikogar zraven. Zaprem okno in se razgledam po praznini prostora... To je to. Končno smo na svojem. Naš dom je zdaj
tu. Naš dom je Lanovo...